Avtor: Neopredeljena

  • I’m feeling 22

    I’m feeling 22

    Danes je moj zadnji dan of being 21 in hočem z vami delit neke misli:

    -slabe stvari bodo vedno prišle in v resnici jih bo kar dosti. lahko si vzameš trenutek ali dva ali tri da jih čutiš ampak ne rabiš znoret za vsako malo ker ponavadi passa.

    -družinske dinamike niso set in stone. ljudje se spreminjajo iz mesca v mesec in poskusit razumet zakaj se nekdo obnaša tak kot se obnaša je dostikrat bolj škodljivo kot dobro ker at the end of the day smo vedno a growing web of changes in zelo redko je nekdo čuden do tebe ker je malicious.

    -vredna sem ljubezni in vredna sem tega da imam prijatelstva in razmerje. nerabim bit vedno 100% perfektna za to da ljudje še vedno ostanejo v mojem življenju.

    -vredno se je trudit in razmišlat o sebi in poskušat rast. tudi če je to drugim ljudem bedno in time consuming je razumet sebe in svoje napake ena izmed najboljših stvari ki jih lahko nardiš. že s tem da poskušaš bit nekdo ki je srečen in dober nardiš več kot večina in to nekaj šteje.

    -nikoli ne bom zadovoljna s svojim videzom in to je okej. nikoli ne bom majhna in suha in na fotkah bom sama sebi vedno čudna. vsako telo ni meant to look the same. vesela sem da imam telo ki me nosi skoži življenje in zaradi katerega lahko delam to kaj mi je všeč in vesela sem da mam roke ki lahko objamejo tiste ki jih mam rada. in v tistem trenutku ne razmišljam o tem če so too fat alpa too big. pot do tega da se sprejmeš ni linear in sama sebi dovolim bit sad about it sometimes. ampak se sprejmem da sem človek.

    -ne rabiš se izpostavljat medijem ki te bolijo. veliko je groznih stvari na svetu ampak jaz nisem odgovorna za njih. pravico imam živet moje življenje v miru in ne rabim na svojih plečih nosit kolektivno žalost celega sveta.

    -kreativnost pride in gre in to da je kdaj ni ne pomeni da je nikoli več ne bo. ustvarjanje ne rabi bit konstantno tak kot nič v lajfu ne rabi bit.

    -kaznovat sam sebe vsaki dan zaradi stvari ki jih delaš na katere nisi najbolj ponosen je še slabše kot to da jih delaš. pusti si bit malo grozen. če ni nič groznosti v tvojem obnašanju se samo nabira in nabira dokler ne pride ven na še 100krat bolj grozen in intenziven način.

    vredu je. maš to. pa tudi če kdaj nimaš.

  • Kako pisati blog?

    Kako pisati blog?

    Še nedolgo nazaj sem se vsak dan spraševala, kako napisati blog?

    Kot majhen otrok sem vedno sanjala, da bi napisala knjigo, ali pa da bi pisala poezijo kot npr. Srečko Kosovel. Seveda, Srečko Kosovel ne bom nikoli kajti prvič, nisem moški in drugič, ni mi ime Srečko (ter ne pišem se Kosovel).

    Na koncu, se (še) ni zgodilo nič od tega. Nisem pisateljica ali pesnica ali kaj podobnega. Vendar pisati sem si vedno vseeno želela.

    In se mi je porodila ideja. Kaj pa, če začnem pisati svoj BLOG?!

    Ampak.. saj jaz ne znam pisati bloga.. kako se sploh to dela? A sploh kdo to bere?

    Veliko, veliko vprašanj in dvoma v samo sebe. Koga sploh zanima, kaj si neka ženska misli? Še sploh pa taka kot jaz, ki je malo čudna in bi jo vsak “normalen” človek gledal kot da je padla iz marsa, če bi lahko videl njene vsakdanje prigode.

    In po dolgotrajnem boju med mano in menoj sem vseeno zmagala jaz. Jaz, ki verjamem v sebe, jaz, ki vem, da sem zmožna, jaz, ki čeprav velikokrat zamenjam levo in desno, vseeno pridem do konca poti, jaz, ki se pogledam v ogledalo in si rečem da sem kul, jaz, ki bom delala kar želim in se ne bom pustila zaj*bavat!

    No tako sem začela s tem zapisom. Moj prvi blog. To je to, ugasni kamero, konec.

    Ne skrbite, nisem taka. Vem, da vas zdaj sigurno zanima odgovor na začetno vprašanje: “Kako pisati blog?”

    Odgovor je presenetljivo preprost: Just do it (Nike ne me tožit prosim). Pisanje bloga ni znanstvena fantastika. Je pa res, da kot vsaka stvar v življenju, je najtežji korak tisti prvi, ki nas nato požene. Zato se prepričaj, da zmoreš. Da zmoreš narediti tisti prvi korak, ker ko ti enkrat to uspe, zate ni več ovir. “Ampak ne vem o čem naj pišem…” Nima veze o čem pišeš. Prepusti glavi in domišliji prosto pot. Se ti je zjutraj polila kava? Piši o tem! Si cel dan spal/a in lenaril/a v hiši in se ti ni zgodilo nič zanimivega? Piši o tem! Tvoj blog naj bo TVOJ! Naj bo to izraz tebe, tega kar si. Ker to, je vredno največ na celem svetu.

    No zdaj pa se res bližamo koncu mojega prvega bloga. Za konec moram omeniti, da sem vesela, da sem končno začela nekaj, kar želim že dolgo časa.

    Ostanite dobro, želim vam dosti zdravja in sreče in se vidimo v mojem naslednjem blogu! 😀